Ko bi se vejicam vsaj kolcalo
Ko se ti začne kolcati, kot odziv na to pogosto slišiš: “O, kdo pa misli nate?” Kakšna je sicer dejanska povezava med kolcanjem in mislijo na nekoga, ne vem, vem pa, da bi bilo bolje, če bi se našim vejicam in slovnici malo pogosteje kolcalo.

Slovenščina je kar zahteven jezik. Sklanjatve, dvojina, se usedeš, ampak vstaneš, U-ji, ki so v resnici L-ji …
Da niti ne govorimo o tem, ko se enkrat naučiš, da vejica (skoraj) vedno skoči pred ki ko ker da če, potem pa kar naenkrat začne skakati in se vrivati še pred vse možne ostale besede.
Nič čudnega, da se je tako razpasla uporaba neknjižnega jezika, pri katerem o pravopisnih pravilih pač ni treba razmišljati. Škoda truda.
Pa res?
Učenje jezika
Jezika se pravzaprav nikoli ne nehamo učiti. In če se nam še kako samoumevno zdi, da se otrokom od malih nog ponudi ustrezne knjige in gradiva za spoznavanje in učenje jezika, se to morda ne zdi več tako samoumevno v kasnejših starostnih obdobjih. S kakšnim jezikom so otroci, mladostniki, pa tudi mi, odrasli, največ v stiku?
Za učenje jezika je namreč ključno, da smo z njim v stiku. Da pišemo, beremo, govorimo in poslušamo. A pri mladih velik del komunikacije poteka ravno med vrstniki, starši, prijatelji, s katerimi komunicirajo temu primerno – večinoma neknjižno.
(Ne)uporaba knjižnega jezika
Da ne bo pomote – neknjižni jezik je zelo pomemben. Z narečji na primer ohranjamo lokalne posebnosti, sleng ustvarja svojevrstno kulturo izražanja in krepi pripadnost skupini … Gre za vsakdanjo, bolj sproščeno in neformalno komunikacijo, ki je za posameznika zelo pomembna.
A težava nastane, ko zaradi neuporabe knjižnega jezika, neknjižni zaide tudi tja, kamor ne sodi – v življenjepise, uradne dokumente, formalne situacije …
Posameznik, ki obvlada knjižni jezik, lahko namreč brez težav ‘’pozabi na pravila’’ in komunicira tudi neknjižno, obratno pa to ne velja. Posameznik, ki ni usvojil pravopisnih pravil, bo pri komuniciranju v (formalnih) situacijah, ki zahtevajo uporabo knjižnega jezika, imel težave tako z izražanjem kot tudi z razumevanjem.

Prav zaradi tega je ključnega pomena, da so otroci od malih nog naprej v stiku s knjižnim jezikom ter da jih spodbujamo k pravilni uporabi in upoštevanju pravopisnih pravil. Da komunicirajo knjižno tudi takrat, ko ni nobene potrebe po tem. Pri tem je pomembno, da tega ne dojemajo kot najhujše zlo ali kazen (npr. ker nisi pospravil/-a posode, boš namesto pol ure danes eno uro bral/-a!).
Zato bi bilo super, če bi se vejicam in slovničnim pravilom VSAJ kolcalo. Ker potem bi to pomenilo, da nanje vsaj pomislimo in se zavedamo pomena, ki ga knjižni jezik ima, pa četudi naredimo številne napake pri pisanju.
Tudi učenje jezika je lahko zabavno. Posebno bralno izkušnjo ponuja risalna knjiga, ki krepi bralno pismenost na drugačen način, hkrati pa je čudovita priložnost za druženje z otroki in skupno ustvarjanje.
U design














